4/08/2018

Sporočilo / A Message



 Beri v Slovenščini      Read in English



Ljudi vedno spodbujam k temu, da so kdor in kar želijo biti. Pravim jim, da se jim ni treba pretvarjati ali skrivati pred drugimi. Do pred kratkim sem verjela, da živim v skladu s svojimi prepričanji iz katerih ti nasveti izhajajo. A nekaj je govoriti, drugo je živeti po svojih besedah. Žal mi je, da nisem poslušala svojega nasveta ali morda bolje rečeno, žal mi je, da sem mislila, da sem ga poslušala, pa sem bila pravzaprav gluha za glas, ki je kričal znotraj mene in na vsak način želel zbuditi mojo pozornost. Čeprav sem s tem lagala drugim in se pred njimi pretvarjala, se jim ne opravičujem za svoja dejanja, saj sem verjela, da sem do njih iskrena. Opravičujem se Sebi. Zares lahko rečem le oprosti. Oprosti, ker sem govorila nekaj in delala drugo. Oprosti za vse, kar si prestala.

Leta sem se pretvarjala, da sem nekaj, kar nisem. To je ena stvar, ki sem si prisegla, da je ne bom nikoli naredila. Pri dvanajstih sem si obljubila, da ne glede na to, kaj si ljudje mislijo o meni in v kaj me svet prisili, ne bom nikoli izgubila Sebe. Globoko sem verjela, da živim v skladu s svojimi prepričanji in obljubo. Verjela sem, da poslušam sebe in svoje želje in da je to tista pot, po kateri mi je namenjeno hoditi. Ampak glas v meni se žal ni strinjal. Vsakič, ko se je oglasil, sem ga ignorirala, češ »Saj sem vendar srečna. Kako lahko kričiš, če pa je to tisto, kar si si vedno želela?« Nobenega odgovora, samo kriki. Tako je šlo naprej, leta in leta, kadarkoli sem se izgubila v svojem delavnem vsakdanu, sem pozabila nanj in z delom in uspehom zapolnila luknjo, ki sem jo čutila v sebi. A vsako leto, ko so me količine dela pahnile na rob fizičnih in psihičnih zmogljivosti, se je skupaj s preostalim stresom sprostil tudi tisti, pred katerim sem se skrivala. In zopet so bili z mano… kriki. Na vse pretege so se skušali osvoboditi zapora in na trenutke so kričali tako jasno, da sem jih razumela. »Ne zmorem več,« »Prosim, pomagaj mi,« »Poslušaj me,« so mi govorili. Pred kratkim se je zgodilo podobno in zgodba se je ponovila, le da je bil tokrat čas, da se soočim z realnostjo.

Po letih zatiranja, ga končno spet slišim. Moj notranji glas je tih, previden, a močan! Tokrat ne govori »Ne zmorem več,« in »Prosim, pomagaj mi,« pač pa je vse kar slišim »Dovolj.«

»Dovolj ignoriranja, dovolj izogibanja težavam, dovolj laži. Pogrešam Življenje in tisto iskrico, ki ožari prostor okoli mene vsakič, ko se počutim svobodno.« Glas je utrujen od neskončnih poskusov prilagajanja svetu in načinu življenja, ki naj bi bil »pravi« in »normalen«. Jaz sem utrujena. In pogrešam tisto iskrico. Pogrešam Sebe.

Zato sem danes tukaj - po dooolgem doolgem času, polnim odlašanja, duhovnega iskanja in občutenja čustev, ki jih nisem čutila že leta - da vam priznam, da nisem tisto, za kar sem se pretvarjala. Nisem »vsakdanja«, nisem »normalna«, nisem kdor bi »morala biti«, sem preprosto Jaz.


Živim vsaj 7 paralelnih življenj, ker nočem zamuditi ničesar!

Ne verjamem v ALI, verjamem v IN. Ne verjamem, da moram izbirati in žrtvovati eno srečo, da lahko dobim drugo. Hočem vse in vedno najdem način, da imam vse.

Nisem le pridna punca, sem tudi poredna. Kot pri večini stvari v mojem življenju, ne želim spadati le v eno kategorijo. =P

Nisem le punca, sem tudi ženska, bojevnica, čarovnica in včasih celo minion. Sem pač karkoli mi v trenutku paše in katerikoli kostum dam nase.

Sem kdor želiš, da sem. Ne, ker bi se pretvarjala pač pa, ker SEM vse možne stvari! (posledica paralelnih življenj =P )

Odprta sem za vse in vsakogar, ki mi lahko pokaže ali me nauči kaj novega.

Sem čebula. Spoznavaš me olupek za olupkom, a v trenutku, ko se bližaš moji sredici, ti bom razkrila še eno plast olupkov, medtem ko bom spodaj delala novo. Vso srečo tistemu, ki si želi spoznati celo mene.

Sem samozavestna in sem negotova, vendar mi prav negotovosti predstavljajo seme za novo vejo samozavesti.

Sem močna in sem šibka. Rada si zastavljam izzive, ampak tudi jaz potrebujem počitek.

Sem prestrašena in sem pogumna, saj se bom slej ko prej soočila s svojim strahom in naredila točno tisto, česar se bojim.

Sem telo, duša in duh. In z energijo rabim polniti vse tri.

Rada zgledam malo neurejena, ampak, če hočem, sem lahko tudi elegantna.

Sem poštena in sem manipulativna.

Sem razumevajoča in kakšnih stvari sploh ne razumem.

Želim ljubiti vse in želim ljubiti le eno osebo.

Ne čutim ničesar in hkrati preveč vsega.

Ne znam ljubiti in hkrati ljubim cel svet.

Sem popolnoma nora.

Predvsem pa sem Svobodna.


Najbrž se vam zdi, da pišem popolne nesmisle, ampak zadnjih nekaj mesecev je bilo zame norih. Bili (in še vedno so) utrujajoči. Pa vendar sem hvaležna za to nevihto okoli in znotraj mene, saj me je zbudila iz spanca in prisilila, da zopet živim. Nimam še vseh odgovorov, nevihta še ni čisto minila, a prvič po zelo dolgem času VEM, da sem lahko kdor želim biti in vse bo še vedno »ok«, predvsem pa bo PRAV.

Kakorkoli, naslednjič, ko me berete obljubim, da bo manj esejev in izlivanja duše in več DIY. =D Na zalogi imam veliko izdelkov, ki jih želim deliti z vami in komaj čakam, da jih objavim. Najbrž ste tudi opazili, da sem spremenila ime svojega bloga. Že dolgo časa sem imela ta namen, pa mi nobeno ime ni zvenelo pravo. Nekega večera se mi je preprosto posvetilo in idejo sem nemudoma delila z ljudmi, ki me najbolje poznajo. Ti so se strinjali, da je Life As A Heptagon zelo...no, »jaz« =P Več o imenu v kakšni prihodnji objavi, zaenkrat pa si ga lahko interpretirate po svoje. Prepustite se domišljiji, meje ne obstajajo! =)

Upam, da vam nisem uničila dneva ali večera, ampak tukaj sem, nova jaz, oziroma bolje rečeno, prava jaz. Dobrodošli na mojem blogu in želim vam čim bolj brezskrben teden! =)

Se beremo kmalu! =)


M.



Ni komentarjev:

Objavite komentar